Iz svoje zbirke zaznamkov sem izbrskal radijski pogovor oziroma intervju na Ars humani o risoromanu, ki me je dovolj močno dregnil med rebra, da je tale hitri zapis v slovenščini in se obenem dotika pojma grafični roman, ki ga imam tudi v obdelavi oziroma predelavi.
V intervjuju so pojmi predstavljeni dokaj splošno in očitno, zato si zaslužijo zgolj splošno ponovitev. Risoroman se opiše po eni strani kot slikanica za odrasle, po drugi kot roman v stripu, po tretji kot grafični roman. Resno? Zamenjava pojmov? Tržna niša? Možganski prdec? Iskreno povedano mi na nos pride vonj odkrivanja tople vode. Pustimo to, da je izraz risoroman puhel poskus »nadgradnje« (že tako dokaj samosvojega marketinškega) termina grafični roman in nič drugega kot žanrska segregacija stripa kot medija. Strip konkretno raziskujem zdaj že vrsto let in ko slišim podobne formalistične delitve, mi gre počasi že na kozlanje. V kvazi-akademskem svetu se je še posebej razbohotila težnja po udejstvovanju neke arbitrarne delitve in iščejo nek izraz, ki bi zamenjal strip. Iz tega vidika niti risoroman niti grafični roman NISTA strip, ampak del stripa in še to po eni strani vsaj pri slednjim samo tržna niša oziroma oblika (čeprav ironično in nevede sledi Eisnerjevemu izvornemu marketinškemu modelu). Strip je medij, ki pokriva bolj ali manj vse, kar se tiče slikovno-besedilnega pripovedništva. Kdor raziskuje strip, a s težkim srcem izreče besedo STRIP in raje išče sekundarne ali izmišljene konstrukte, ki niso niti žanrski, stripa ne more objektivno dojeti in ceniti. Hočeš nočeš je stripovsko raziskovanje v Sloveniji večinoma gledano literarno, se pravi, da prednjači besedilna analiza. Največ stripovskih raziskovalcev je še vedno literatov, ki jih je zrajcal nek določen stripovski izdelek, ki je bil pač literarno na vrhunskem nivoju (tipa Alan Moore recimo), ko pa gre za sliko, način vizualnega pripovedništva, delitve strani, slog, itd., pa imajo precej manj pojma, zakaj nekaj deluje in drugo ne ali pa samo v določenem kontekstu. Po drugi strani pa kdor je bolj literarno podprt, načeloma tako ali tako raje sam ustvarja v likovno-umetniški sferi, kot da bi kreativni talent »zapravljal« na vrednotenju drugih avtorjev. Takšen imam vsaj občutek ob svojih takih in drugačnih pogovorih z avtorji, pisci in risarji. Pri ustvarjanju je vsaj večja možnost zaslužka. Še hvala bogu. Vsaj tu naj se izkažeta mecenstvo in trdi kapitalizma. Pri risoromanu gre (vsaj glede na njihov opis izraza) za enačenje pojmov za prazen nič. Pojem strip je itak pač preveč splošen in otročji. Če že, naj bo risoroman (konkreten) žanr, ne pa tega zamenjevat za sámo umetniško zvrst. Enako gre za grafični roman. Priznam, da se zgolj iz jezikovnega vidika grafični roman sliši bolj odraslo, ker apelira na sam roman kot klasičen primer »visoke« literarne umetnosti, ki bralca na »grafičen« način vabi v svet slikic, ki niso (samo) za otroke. Če ne moreš sprejeti umetniške zvrsti same in tudi takšne, kot se je razvila (oziroma se še razvija), potem je tvoja verodostojnost do uveljavljanja in kovanja novih pojmov znotraj tega medija bolj ali manj brezpredmetna. Ena stvar je, če bi rekli, da je smehoroman (pardon, enostavno ne morem mimo komičnosti izraza) posebna zvrst stripa, žanr ali karkoli drugega, a to ni bilo predstavljano. Le zakaj ne? Očitno risoroman ni nič (vsaj ne od naštetega), ampak samo tržna niša. Najbolje, da si še jaz izmislim, da ne pišem bloga, ampak glob. Se ne sliši dobro? Hm, očitno se nesmiselno obračanje pojmov nevarno lepi name. To bo globa dobrega okusa ... Stvar je dokaj preprosta ... vsaj moja pragmatična kmečka logika si to razlaga takole: jaz raziskujem strip in pika! No, klicaj. To je to. Ne čutim nobene potrebe, da bi se specifično opredelil na določen pojem znotraj stripa (razen če bi ga preučeval) ali bi ga zamenjal, ker se mi tako pač zdi, pa čeprav večinoma res prebiram največ »grafične romane« in malo bolj debele stripovske žmohte in seriale. Tudi digitalni strip se najde vmes ali posamezni albumi, a vsaj pri slednjih gre spet za specifičen epsko-telenovelski način podajanja zgodbe (tipa Zagor, itd.). V intervjuju Ars humane je poslušalec deležen predstavitve tistih nekaterih elementov stripa, ki jih vsak poznavalec rad pripomni s poetsko romantičnostjo; recimo, da je vizualni del v stripu bolj opazen kot besedilni in da gre v (dobrem) stripu združevanje vizualnih in besedilnih elementov po principu ena plus ena je tri. Lepa, očitna (samo)dekonstrukcija. Vse to in še kaj je vsekakor res pri stripu, ne pa risoromanu, o čemer naj bi bil govor. Obenem pa bi lahko poznavalci na tem nivoju že lahko malo bolj dojeli vizualnost samo. VSE v stripu je vizualno, tako risbe kot besede. Ta glob ... mislim blog je tudi vizualen. Če že greš v tehnično razlago stripa in formalne elemente ter ga hočeš dojeti bolj poglobljeno, je treba razumeti in ločiti pojme ter jih primerno predstaviti. Občinstvo navsezadnje ni debilno, tako kot ni niti bralec kakršnegakoli umetniškega dela. Najboljše sem pustil za konec. Če nadaljujem misel (ne)razumevanja pojmov, naj se dotaknem še ključnega jebivetriča iz tega intervjuja, ko se strip predstavi kot literatura. Dragi moji »strokovnjaki«, strip je ravno toliko literatura, kot se MMA (mešane borilne veščine) enači z boksom oziroma je del njega. V MMA-ju je boks resda ključna tehnika, a je zgolj to: samo del večjega spektra znanja. Tako je tudi v stripu beseda izredno pomembnega pomena, sploh ker simbolna narava jezika in znakov v določenem pomenu omogoča lažji opis dogajanja kot samo slikovna, sploh na bolj filozofskem, ideološkem nivoju. Je pa res, da je slika tisti okvir, v katerega se (dobesedno) vstavljajo besede in ne obratno. (Zaenkrat še pustimo nekdanji Marvelov sistem, ker je to širša tema, ki se dotika več vidikov pripovedništva in načinov slikovno-besedilnega sodelovanja.) Stripovski scenarij pa je spet druga stvar, ker so opisi posameznih sličic verbalni z namenom, da se slikovno konkretneje uprizorijo. Če potegnem črto nad to mini kritiko, ki sem jo spisal na dušek, lahko rečem, da (ne) vem toliko o risoroman kot prej, obenem pa me žalosti, da Slovenci še vedno nekje butamo preveč po svoje, po drugi strani pa ne stopimo skupaj tam, kjer je treba. Na ravni znanstvenega raziskovanja in akademije je precej ega, nepotizma in premalo konstruktivne kritike, da ne omenjamo premajhnega proračuna institucij za tovrstno delo/ustvarjanje, finančna soloprodukcija nas ostalih, ki pod okriljem temne sile ždimo izven založb ali celo underground cajtngov, pa prehaja v kronični obliko. Jebenti, še dobro, da imamo vsaj globe!
0 Comments
Leave a Reply. |
Author
For reasons of extreme prejudice, the author of this blog wishes to remain anonymous … Archives
November 2017
Categories |